ZGODOVINA TABORNIŠTVA

Taborništvo se je pojavilo konec 19. stoletja, ko se je med meščanskim prebivalstvom pojavila potreba po oddihu na podeželju in iskanju miru ter navdiha v naravi. Ernest Thompson Seton in sir Robert Baden Powell sta bila začetnika skavtskega gibanja in organizacije, katere namen je bil s pomočjo spoznanj iz narave vzgojiti mlade v dobre državljane. Gibanje se je iz Anglije hitro razširilo tudi na druge države in celine, zato so na pobudo Badena Powella leta 1920 ustanovili Svetovno organizacijo skavtskega gibanja (WOSM), ki je danes največja mladinska organizacija na svetu.

 

V Sloveniji sta se v 20. letih razvili skavtska in gozdovniška organizacija, med katerima ni bilo bistvenih razlik. Leta 1924 so obe gibanji poimenovali s skupno besedno ”taborniki”.
Po 2. svetovni vojni (22. aprila 1951) so skavti in gozdovniki ustanovili skupno organizacijo in jo poimenovali Združenje tabornikov Slovenije, ki se je kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije.
Zaradi številnih in raznolikih aktivnosti, se je taborništvo hitro razširilo med mladimi. To je pripomoglo k uvedbi višjih standardov organiziranosti in delovanja posameznih rodov, kar je Zvezi tabornikov Slovenije omogočilo polnopravno članstvo v Svetovni organizaciji skavtskega gibanja.

POSLANSTVO

Petje pesmi ob tabornem ognju, spanje v šotoru, vezanje vozlov, plavanje v ledeno mrzlih rekah in podobno so aktivnosti, po katerih so taborniki prepoznani med ljudmi. Kljub temu da vse to zares počnemo, pa je taborništvo veliko več kot samo to.
Gre za način življenja, ki s pomočjo aktivnosti v naravi mlade spodbuja, da postanejo samostojni, uspešni in odgovorni posamezniki. Izzivi, ki jih ponuja taborništvo, omogočajo, da se vsak posameznik razvije na intelektualnem, družbenem, značajskem, čustvenem in duhovnem področju ter oblikuje sistem lastnih vrednot, kot so strpnost, odprtost, solidarnost, pripadnost duhovnim načelom, enakost, prijateljstvo in poštenost. Taborništvo spodbuja posameznika, da se zave pomena duhovne rasti, razvijanja notranje discipline, vztrajnosti, doživljanja v skupnih aktivnostih, razumevanja in občutenja narave in s soustvarjanjem programa ter vodenjem aktivnosti prispeva k oblikovanju boljše družbe in sveta.
Zaradi izkušnje iz drugačnega okolja mladi postanejo bolj odgovorni zase in svoje delovanje v družbi, pridobijo sposobnost animiranja, dela v ekipi, načrtovanja, informiranja, organiziranja in vodenja ter odrastejo v samostojne, solidarne in angažirane osebe, so bolj razgledani, zaposljivi ter imajo številne izkušnje iz različnih področij.